V Aristotelovem pojmu εὐπολιτεία (eupoliteia) – dobrega reda polis – je zapisan ideal družbe, v kateri so oblast, bogastvo in pravičnost v ravnotežju. Polis, torej skupnost svobodnih državljanov, lahko obstaja le, če politična moč ni v rokah tistih, ki posedujejo sredstva bogastva, in če vzgoja ne proizvaja poslušnosti, temveč razmislek. Toda zgodovina človeških družb kaže, da se eupoliteia zlahka prevesi v svoje nasprotje – v δυσπολιτεία (dys-politeia), izprijen red, v katerem se oblast in bogastvo združita, razsodnost pa nadomesti pokorščina. Dys-politeia je zunanje urejena, a notranje prazna: deluje po pravilih, ki so izgubila svoj smisel, in vzgaja ljudi, ki znajo ubogati, ne pa misliti. V takšnem redu postane stabilnost pomembnejša od resnice, hierarhija pomembnejša od pravičnosti, sistem pa pomembnejši od skupnosti. Takšna družba ne propade s silo, temveč z utrujenostjo – z nezmožnostjo, da bi se še spraševala, zakaj in komu služi. V tem smislu sodobni svet – od globalnih demokracij do majhnih držav – vse bolj odseva značilnosti dys-politeie: formalno urejenega, a vsebinsko izpraznjenega reda, v katerem politična in gospodarska moč postajata ena in ista stvar. Ta pojav ima danes svoje ime: homoploutia – zlitje bogastva in oblasti v isti družbeni sloj, ki se sam imenuje elita.
1. Uvod: od delitve oblasti do združitve interesov
Ko je Aristotel razmišljal o ‘dobrem redu polis’, je opozarjal, da se družba sesuje, ko tisti, ki odločajo, istočasno posedujejo vse vire bogastva. Demokracija temelji na domnevi, da so politična in ekonomska moč ločeni, da se med seboj nadzorujeta. Toda v 21. stoletju se dogaja nasprotno – ti dve sferi se ponovno združujeta v eno elito, v pojav, ki ga Branko Milanović imenuje homoploutia.
2. Mehanizem nastanka: od liberalizma do oligarhije
V liberalni tradiciji je veljalo, da trg in politika delujeta v ločenih sferah. Kapital naj bi spodbujal inovacije, politika pa zagotavljala pravičnost. Toda s finančno globalizacijo, deregulacijo in digitalizacijo kapitala se je to ravnovesje porušilo. Kapital se je internacionaliziral, politika pa ostala nacionalna — in zato šibkejša.
3. Homoploutia v Sloveniji: tiha, a globoko zakoreninjena
Slovenija se na prvi pogled razlikuje od velikih državnih ekonomij: nima globalnih finančnih centrov, ne premore velikih multinacionalk. Toda homoploutia se tu pojavlja v mikrostrukturi oblasti, kjer se politični, gospodarski in institucionalni interesi križajo v ozkem krogu ljudi.
4. Posledice: razkroj meritokracije in apatija državljanov
Ko se politika in bogastvo združita, izgine osnovni mehanizem demokratičnega nadzora. Odločanje postane interno, netransparentno in samoohranitveno. To vodi v padanje zaupanja v institucije, beg kompetentnih kadrov iz javnega sektorja, degradacijo javne razprave in moralni cinizem.
5. Protiutež: povrnitev razmejitve in nove oblike vključenosti
Homoploutio ni mogoče razbiti z moralnim pozivom, ampak s sistemsko spremembo. Temeljni pogoj je ponovno ločiti politično in ekonomsko moč: transparentno financiranje strank, preprečitev kroženja kadrov med regulatorji in reguliranimi sektorji ter jasne omejitve mandatov.
6. Zaključek: med svečo in svetlobo
Homoploutia ni zgolj ekonomski pojav, ampak kulturni simptom: kaže, da smo pozabili razlikovati med uspehom in oblastjo. Če bodo vsi v politiki le ohranjali sistem, bodo uničili družbo, za katero so odgovorni. Homoploutia je naš novi ‘meč in zemlja’ – oblast in bogastvo, združena v istem krogu ljudi.
Ljubljana, 28. oktober 2025
