Svet se je spremenil, a Amerika se noče.
prof. dr. Stane Pejovnik
Največja nevarnost sodobnega sveta ni v tem, da se razmerja moči spreminjajo, temveč v tem da na takšno stanje velesile reagirajo z miselnostjo, ki jih je vodila pri reševanju preteklih konfliktov. ZDA, ki so po drugi svetovni vojni odločilno prispevale k oblikovanju mednarodnega reda, a istočasno sprožale praktično vse vojaške spopade v svetu, danes vse pogosteje delujejo, kot da mir ni več skupna politična naloga, temveč zgolj stranski učinek njihove vojaške premoči.
Združene države Amerike še niso v zatonu, so pa v resni krizi prilagajanja. Svet je postal multipolaren, naši politični refleksi pa ostajajo večinoma bipolarni: prijatelj ali sovražnik, pritisk ali odgovor, odvračanje ali eskalacija. V takem razumevanju je mir le začasen premor med krizami, ne pa strateški cilj.
Relativni zaton in zamujena priložnost
Delež ZDA v svetovnem gospodarstvu se je od šestdesetih let prejšnjega stoletja močno zmanjšal: iz približno 40 na današnjih 15 odstotkov. To ni znak propada, temveč normalen rezultat globalnega razvoja. Svet je postal gospodarsko veliko bolj razpršen in s tem tudi politično bolj zapleten.
Te spremembe bi lahko pomenile priložnost za novo, bolj uravnoteženo mirovno ureditev. Namesto tega pa pri velikih prevladuje nostalgija po hegemoniji. Ta ni le nerealistična, temveč tudi nevarna. Svet, v katerem več držav razpolaga z resno gospodarsko, tehnološko in politično močjo, ne more več delovati po pravilih iz devetdesetih let. Poskusi, da bi se ga znova »discipliniralo« z grožnjami, sankcijami ali silo, praviloma vodijo v nevarne, nove konflikte.
Militarizacija kot nadomestek za politiko
Ko politična vizija odpove, stopi v ospredje vojaška moč. Združene države Amerike danes za svojo vojsko namenijo več kot tretjino vseh sredstev, ki jih ostale države sveta skupaj, porabijo za vojaške namene – to pomeni približno 800 do 900 milijard ameriških dolarjev na leto.
Ta podatek ne govori o varnosti sveta, temveč obratno, o njegovi krhkosti. Jedrsko orožje, več kot 12.000 jedrskih konic po svetu (od tega 90 odstotkov v ZDA in Rusiji), ne zagotavlja globalnega miru, temveč človeštvo drži v stalnem stanju ogroženosti. Jedrska vojna ni skrajna možnost, temveč konec vseh možnosti. Vztrajanje pri takšnih arzenalih zato ni vprašanje realne obrambe, temveč vztrajanja pri starih vzorcih obnašanja in strateških interesih.
Za Evropo in Slovenijo ima ta logika zelo oprijemljive negativne posledice. Pritisk k hitremu povečevanju obrambnih izdatkov in militarizacija političnega jezika se dogajata v času, ko država nujno potrebuje višja vlaganja v znanje, zdravstvo, prilagajanje podnebnim spremembam in tehnološki razvoj. Slovenija se pri tem prepogosto obnaša kot pasivni izvrševalec tujih prioritet, ne kot suvereni soustvarjalec evropske varnosti.
Mir se začne doma
Verodostojnost mirovne politike je neločljivo povezana z notranjo stabilnostjo družbe. Država z globokimi socialnimi razpokami težko deluje kot zagovornica miru. Amerika, ki se sooča z obsežno socialno negotovostjo in brezdomstvom, ima omejeno moralno avtoriteto, ko drugim ponuja rešitve, ki temeljijo predvsem na sili.
To opozorilo velja tudi za Evropo. Če socialno državo razumemo kot breme in ne kot naložbo v stabilno prihodnost, dolgoročno zmanjšujemo lastno mirovno sposobnost. Slovenija ima vodilno vlogo socialne države, ki je nikakor ne bi smela zapraviti.
Problem ni osebnost, temveč simptom
Drugi mandat Donalda Trumpa je jasno razgalil omenjene probleme. Ne gre zgolj za slog ali nepredvidljivost, temveč za odsotnost mirovne vizije. Svet je obravnavan kot prostor tekmovanja, ne kot globalna skupnost skupnih tveganj.
Slabljenje zavezništev, erozija mednarodnih institucij in na primer ideje o prevzemu Grenlandije, niso izraz moči, temveč strateške zmede. V takšnih razmerah majhne države, kot je Slovenija, nosijo posledice odločitev, pri katerih niso sodelovale, njihov vpliv pa ostaja zelo omejen. Tega v 21. stoletju ni mogoče legitimno zagovarjati.
Odgovornost majhnih držav
Majhne države nimajo moči, da bi svet vodile. Imajo pa možnost, da ga sooblikujejo, če se primerno in dovolj aktivno postavijo. Slovenija je nastala v času, ko je mednarodna skupnost še verjela v moč diplomacije, mednarodnega prava in pravico narodov do samoodločbe. To zgodovinsko izhodišče prinaša tudi odgovornost: zagovarjati mir tudi takrat, ko to ni politično najlažje.
To za nas pomeni tudi aktivno vlogo v Evropski uniji, podporo krepitvi mednarodnega prava in previdnost pri avtomatičnem sledenju militariziranim agendam. Varnost, ki temelji izključno na oboroževanju, je kratkovidna in dolgoročno nevarna.
Mir kot strateška izbira
Svet po ameriški hegemoniji ni nujno slabši svet. Je pa bistveno drugačen. V njem nihče več ne more vladati sam, nihče ne more vsiljevati pravil brez soglasja drugih in nihče ne more pričakovati poslušnosti zgolj na podlagi preteklih zaslug.
Če bodo velike sile vztrajale pri logiki premoči, bo cena visoka: več konfliktov, več nestabilnosti in manj varnosti. Če pa bo Evropa – in z njo Slovenija – sposobna aktivno zagovarjati mir kot strateški cilj, ne kot naivno željo, obstaja možnost, da se izognemo novi spirali globalne konfrontacije.
Mir pa ni pasivnost. Mir je aktivna politika. In danes je to nedvomno najbolj razumna izbira, ki jo imamo in se ji nimamo pravice odreči.
Avtorska opomba
Prispevek je bil pripravljen s pomočjo orodij umetne inteligence (ChatGPT 5.2), uporabljenih za strukturiranje besedila in jezikovno izčiščevanje. Avtor v celoti prevzema odgovornost za vsebinske poudarke, presoje in sklepe.